10/02/2014
Riki
V gozd se je prikradla jesen. Drevesa so dobila mavrično barvo, le Smreka je zeleno mežikala v zadnje, tople žarke sonca. Šelestenje odpadlega listja jo je predramilo iz zamaknjenosti. Radovedno je pogledala kdo taca po gozdu. Zagledala je zamišljenega psička, ki je ob leskovem grmu ravno dvignil tačko. Radovedno mu je zaklicala: »Hej hov-hovček, kaj si tako čemeren?«
Psiček jo je žalostno pogledal: »Kaj bi ne bil čemeren! Vsak čas bo zima, gospodar pa mi še vedno ni kupil pasje utice. Obljubil mi je!«
Smreka se je začudila: »Kako je to mogoče? Dobro si rejen in zdrav si videti. Gotovo te ima rad! Zakaj ti torej ne uredi primernega domovanja?«
Psiček: »Eh, kaj bi govoril! Milijon utic je že pogledal, pa mu nobena ni bila všeč. Niso primerne zame! Potrebujem zračno, lepo, praktično uto, ki me bo varovala poleti pred vročino in pozimi pred mrazom!«
Smreka se je nasmehnila: »Ah, to je to!« Pogledala je mencajočega psička: »Kako ti je pa ime?«
Psiček je zalajal in pomahal z repom: »Kličejo me Riki!«
Smreka se je sklonila in ga z vejo pogladila po glavici: »No, Riki, zate imam rešitev! Povej gospodarju, da lahko dobi takšno uto pri podjetju Wooden-Dreams! Lepa je, zelo praktična in ti boš zagotovo najsrečnejši pes, kadar boš ležal v njej!«
V jesenskem jutru je zadišal sneg. Le zakaj Riki tako veselo laja in skače po dvorišču? Seveda! Dobil je svojo utico!
»Ali ni lepa?« Kar ne more se načuditi, da ima končno prostor, ki je samo njegov.
