29/06/2025
In kaj zdaj z vsemi temi doodli?
Nekdo je rekel: “Radi bi nekaj posebnega. Psa, ki mu ne odpada dlaka. Idealnega za alergike. Pametnega, crkljivega, brez vonja pa da bo šel povsod lahko z mano. Naj bo tako prijazen kot zlati prinašalci in naj ima tako fajn dlako kot kodri. Aja pa še lep naj bo. Če lahko izbiram velikost pa sploh super.”
In namesto, da bi tisti tam zgoraj takega človeka poslal v trgovino s plišastimi igračami, je ustvaril nekoga, ki je naredil doodla.
Labradoodla, goldendoodle, maltipooja, morkija, puggla, cavachona, pomskega, schoondla, chorkiea, mal-shija in tako naprej in tako naprej.
Če si nekdo želi zlatkota, ki ne pušča dlake pa res ni razloga, da si ne bi nekdo zaželel majhnega haskija, obvezno z modrimi očmi.
Dizajnerske pasme danes več niso novost. Je pa njihova (vz)reja velik problem.
Iz nekaterih hibridov (potomcev dveh različnih pasemskih psov) nastajajo pasme oz se njihovi pristaši glede tega zelo trudijo. Razne organizacije naj bi delale na kvaliteti vzreje, zdravstvenih testih itd. Ena takih je avstralski labradoodle.
Ampak…
Ko se sprehodiš po bolhi, najdeš vse možne različice imen. Njihovi “stvaritelji” prisegajo, da so prišli mladički na svet z najboljšim od obeh pasem. Tako zelo, da verjetno verjamejo sami sebi.
V resnici ne dobiš pasjega čudeža. Dobiš psa. Živega, čutečega, s prirojenimi lastnostmi, ki ima svoje potrebe in omejitve tako kot vsak drug kuža.
Pri vsaki vzreji lahko mladiček od svojih staršev podeduje najboljše. Ali pa najslabše. Če sta oba starša zdrava in karakterno stabilna predstavnika pasme, je tudi najslabše še vedno zelo dobro. Če pa sta le nek približek svojih pasem, značajsko netipična, živčno lajajoča, plašna, s slabimi pogačicami in kolki pa je tudi najboljše lahko zelo slabo.
Ko vzreja ne temelji na odgovornosti ampak zaslužku, tudi starša ponavadi nista izbrana skrbno in odgovorno. Večina dizajnerskih pasem ni nastala zato, ker si vzreditelj želi izboljšati pasmo ampak kot odgovor na zahteve tržišča. Mladiči niso rezultat znanja in skrbne selekcije ampak tega, da je nekdo videl priliko v hitrem zaslužku.
Večina dizajniranih pasem je čisto navadnih mešancev.
Z mešančki ni nič narobe. Lahko so čudoviti člani družine, tako kot vsak drug pes. Nič ni narobe niti s tem, da nekdo mešančka drago proda nekomu, ki tega mešančka drago kupi. Dokler obe strani delata v dobrobit mladičkov in mame.
Problem nastane, če je edini kriterij paritve iz mladičkov naredili projekt. Ki mora biti fotogeničen, praktičen, miren, zabaven, tih, ravno prav kosmat in nikoli zahteven. Problem je, ko kupci (naivno) zahtevajo vse to od svojega bodočega kosmatinca in ko se najde nekdo (ki nič kaj naivno) vse to ponudi.
Tega psa ni. Ker to ni pes. To je ideja, ki ne obstaja.
Vsakič, ko kupiš takega kužka samo zaradi izgleda in obljub, da je idealen in da ima najboljše od obeh pasem, to idejo še bolj okrepiš. Ustvariš še več povpraševanja in narediš prostor za nove male kepice, ki bodo kmalu skotene. Tako bo še več ljudi z napačnim motivom in brez znanja sparilo dva “wanna be” pasemska psa v upanju, da ustvarijo nekaj popolnega, to lepo zapakirajo in drago prodajo.
