28/03/2025
Pomladi leta 1949 je moj pranono v neki čebelarski trgovini v Ljubljani zamenjal čebelji vosek za satnice. Poslovodja ga je ob tem povprašal, ali ima na zalogi kaj medu in ali bi ga bil pripravljen prodati. Hitro sta se zmenila. Povojna leta so bila težka. Vsega je primanjkovalo, hrane še posebej. Med je bil cenjena redkost – hranilo, zdravilo in sladilo obenem.
Moj nono je takrat imel komaj petnajst let, a je že dobro vedel, kaj pomeni odgovornost. Svojemu očetu je pomagal nesti vrč medu iz Vatovelj v Brkinih do najbližje železniške postaje v Gornjih Ležečah. Vlak je v Ljubljano prispel okrog sedme ure zjutraj, kar je pomenilo, da sta morala v Gornje Ležeče prispeti pred peto. In ker je iz Vatovelj do tja vsaj dve uri hoda, sta dom zapustila že pred tretjo uro zjutraj. Noč je bila še gosta, tišina pa težka, prepredena s sencami negotovih časov.
Poln vrč medu je tehtal med 25 in 30 kg. Da bi bil »transport« lažji, sta ga spravila v nahrbtnik. Vojaški, iz 2. svetovne vojne. Drugega nista imela. Težak tovor sta izmenično nosila. Ko sta se bližala Gornjim Ležečam, je temo pretrgala ostra komanda: "Stoj!"
Iz teme je skočil miličnik, njegov kolega pa se je postavil za njiju. Takrat so številni mladi bežali iz Jugoslavije. Najbližja vrata v širni svet so bila v Trstu. Hkrati je bil leta 1949 v veljavi znameniti zakon o obvezni oddaji kmetijskih pridelkov in živine, ki je marsikaterega kmeta pahnil v stisko. Državi so morali oddajati deleže svojih pridelkov, včasih tudi v nesorazmernih količinah.
Miličnika sta nezaupljivo pregledala tovor. Ko sta se prepričala, da čebelarja ne bežita na zahod in da sta že izpolnila zakonske obveznosti, sta jima pomignila, naj nadaljujeta pot.
Na železniški postaji sta se poslovila. Pranono je počakal na vlak, nono pa se je podal nazaj proti domu, tokrat v spremstvu jutranje zore. Med tem, ko je lahkih rok, a s težkimi mislimi o času v katerem odrašča, korakal domov, so v Ljubljani ljudje že čakali v vrsti, da jim trgovec napolni posode s sladkim zlatom. 🍯
