26/05/2026
V teh dneh prejemamo izjemno veliko klicev tudi za lovno divjad: za mladiče srnjadi, lisice, kune, poškodovane živali po prometnih nesrečah in živali, ki so jih najditelji pogosto že premaknili, odnesli ali začeli oskrbovati. Veliko klicev se začne z napačnim pričakovanjem: “Pripeljali jo bomo k vam” ali “Ali lahko pridete ponjo?”
Pri lovni divjadi pa prevzem živali ni samoumeven. Preden se sploh lahko govori o sprejemu, morajo biti jasni pristojnost, zakonita podlaga, sodelovanje lovske družine oziroma upravljavca lovišča, strokovna presoja, prevoz, namestitev, oskrba in financiranje.
Prav tukaj se pomoč v praksi pogosto prvič ustavi. Pomoč lovni divjadi zahteva veliko več kot dober namen in telefonski klic.
PROSTOŽIVEČE ŽIVALI NISO ZA SAMOVOLJNO OSKRBO
Pri vseh prostoživečih živalih velja isto osnovno načelo: ne pobiramo jih, ne odnašamo domov, ne prevažamo in ne oskrbujemo brez pravne podlage, pristojnih služb in strokovne presoje.
Razlika je v pristojnosti. Za zavarovane prostoživeče živali obstaja sistem zatočišča. Pri lovni divjadi pa je prvi pristojni sogovornik upravljavec lovišča oziroma pristojna lovska družina.
Veterinar lovni divjadi lahko pomaga, kadar postopek poteka zakonito, ob vključitvi pristojnih in s strokovno presojo. Težava se začne takrat, ko žival potrebuje več kot prvo pomoč: prevoz, namestitev, dovoljenje, biovarnost, rehabilitacijo, stroške in odgovornost do končnega izida.
V SLOVENIJI NI SPLOŠNEGA ZATOČIŠČA ZA LOVNO DIVJAD
V Sloveniji trenutno ni splošnega zatočišča, kamor bi se lahko vsaka najdena, poškodovana ali osirotela lovna žival samodejno predala v oskrbo.
Mi sicer vodimo dejavnost zatočišča za zavarovane prostoživeče živali. To je naše osnovno poslanstvo. Pri lovni divjadi pa gre za drugačen pravni, organizacijski in finančni okvir.
V praksi se pogosto zgodi, da ljudje lovno divjad najprej sami vzamejo iz narave, jo odnesejo domov ali začnejo oskrbovati, nato pa od nas pričakujejo navodila za domačo oskrbo ali samodejni prevzem živali. To ni pravilna pot.
Domača oskrba lovne divjadi ni rešitev. Lovna divjad ni žival za oskrbo v stanovanju, garaži, kleti, pasjem boksu ali pri posamezniku brez pravne podlage, znanja, prostora in nadzora.
Res je, da imamo izkušnje, znanje, ograde in infrastrukturo, ki se v Sloveniji zelo približajo pogojem za rehabilitacijo posameznih primerov lovne divjadi. Vendar to ne pomeni, da lahko lovno divjad sprejemamo ali zadržujemo samodejno.
V preteklosti je bila veterinarska pomoč v našem zatočišču določenim primerom lovne divjadi urejena sistemsko, z dovoljenji in financiranjem. Danes žal to ne obstaja.
LOVCI SO DEL PRAVILNEGA POSTOPKA
Pri najdbi poškodovane lovne divjadi vztrajamo, da se kontaktira pristojna lovska družina oziroma upravljavec lovišča. To ni zavračanje pomoči. To je pravilen postopek.
Naše sodelovanje z lovci je bilo v številnih primerih zelo pozitivno. Pomagali smo številnim lovnim živalim prav v sodelovanju z lovci. Tudi sami lovci so v več primerih najditelje napotili k nam, kadar so ocenili, da je pomoč smiselna in izvedljiva.
Težava pogosto nastane, ko najditelj zavrne klic lovcem iz strahu ali zmotnega prepričanja, da se s tem pomoč konča. V praksi je pogosto ravno obratno: pri lovni divjadi se pomoč lahko začne pravilno šele takrat, ko so vključeni pristojni.
Klic lovcem ne pomeni konec pomoči. Pogosto pomeni začetek zakonite poti.
KJE SE POMOČ POŠKODOVANI DIVJADI NAJPOGOSTEJE ZAPLETE
V praksi se pomoč poškodovani ali osiroteli lovni divjadi največkrat ustavi pri vprašanju: kaj se z živaljo zgodi po prvi oskrbi?
Žival lahko pri veterinarju prejme nujno pomoč: pregled, protibolečinsko terapijo, stabilizacijo, zdravila ali oskrbo ran. Toda prva veterinarska pomoč še ni rehabilitacija. Večina ambulant nima pogojev za dolgotrajno namestitev divjih živali, karanteno, biovarnost, vrsti prilagojeno prehrano, spremljanje in pripravo na vrnitev v naravo.
V praksi se zato pogosto zgodi, da je najditelj po prvi oskrbi napoten domov z živaljo v lastno oskrbo. To je zelo problematično. Najditelj praviloma nima ustreznega znanja, dovoljenj, prostora, opreme, prehrane, varnostnih pogojev ali izkušenj za oskrbo divje živali. Dobra namera se lahko hitro spremeni v dodatno tveganje za žival, človeka in okolje.
Ko se takšna oskrba zaplete, najditelji pogosto pokličejo nas. Žival je bila že pri veterinarju, nadaljnja pot pa ni jasna. Takrat prosijo, da jo prevzamemo mi.
Ob tem želimo jasno poudariti: kot zatočišče in veterina za male, divje in eksotične živali si želimo pomagati. Pomoči ne zavračamo iz brezbrižnosti. Težava nastane tam, kjer želja po pomoči trči ob pristojnosti, zakonodajo, prostore, biovarnost, stroške in realne možnosti rehabilitacije.
Pri odraslih poškodovanih živalih so pogosto potrebni varen odlov, sedacija, prevoz, diagnostika in strokovna ocena, ali je vrnitev v naravo sploh realna. Pri mladičih pa je ključna oskrba, ki ohranja njihovo plašnost, naravno vedenje in sposobnost samostojnega preživetja. Napačna prehrana, pretiran stik s človekom ali bivanje v domačem okolju lahko dolgoročno onemogočijo uspešen izpust.
Zato veterinarske ambulante, zavetišča za pse in mačke ter živalski vrtovi praviloma niso rešitev za dolgotrajno oskrbo poškodovane divjadi. Vsaka od teh ustanov ima svojo vlogo, vendar rehabilitacija divje živali zahteva posebne pogoje, znanje, dovoljenja, varnostne postopke in jasen načrt izpusta.
Preprosta navodila, kot so »naj jo vzame ambulanta«, »naj gre v zavetišče« ali »naj jo nekdo začasno oskrbi doma«, zato niso dovolj.
Pravo vprašanje je: kdo ima za točno to žival pristojnost, pravno podlago, ustrezne prostore, znanje, biovarnostne pogoje, sredstva in realno možnost celovite rehabilitacije?
Šele takrat pomoč postane resnična, strokovna in odgovorna.
KAJ LAHKO NAJDITELJ NAREDI PRAVILNO
Ko najdete poškodovano, osirotelo ali zmedeno lovno divjad, je najpomembnejše, da ne ukrepate prehitro in sami. Pri divjih živalih dobra namera ni dovolj. Prvi korak mora biti varen, premišljen in zakonit.
Če žival ni neposredno ogrožena, je ne premikajte, ne lovite, ne hranite, ne napajajte in je ne odnašajte domov. Najprej jo opazujte z razdalje. Naredite fotografijo ali kratek video, zabeležite točno lokacijo in čim bolj jasno opišite stanje živali: ali krvavi, težko diha, ne more vstati, vleče okončino, se vrti, je bila udeležena v prometni nesreči ali gre morda za mladiča.
Pri mladičih je potrebna posebna previdnost. Mladič srne, zajca ali druge divjadi ni nujno zapuščen samo zato, ker je sam. Veliko mladičev naravno miruje in čaka, da se mati vrne. Nepremišljeno pobiranje zdravih mladičev je ena najpogostejših napak, saj jih lahko človek s tem iztrga iz naravnega okolja, čeprav pomoči sploh niso potrebovali.
Če gre za poškodovano lovno divjad, najprej kontaktirajte pristojno lovsko družino oziroma upravljavca lovišča. Če ne veste, kdo je pristojen na določeni lokaciji, lahko pokličete tudi 112, kjer vas usmerijo naprej. Pri prometnih nesrečah je treba najprej poskrbeti za varnost ljudi, zavarovati kraj, če je to mogoče, in obvestiti pristojne službe.
Lovsko družino oziroma upravljavca lovišča lahko zaprosite tudi, da se v primeru, kjer je veterinarska pomoč smiselna, preveri možnost sodelovanja z veterinarsko ambulanto ali kliniko. Za druge ustanove ne moremo govoriti, ali bodo pomoč lahko nudile, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji. Vsaka ambulanta sama presodi svoje zmožnosti, pristojnosti, varnostne pogoje in organizacijske omejitve.
LAHKO PA JASNO POVEMO, KAKO RAVNAMO MI.
Kot veterina za male, divje in eksotične živali ter kot ekipa, ki vodi zatočišče za zavarovane prostoživeče živali, si želimo pomagati tudi v primerih lovne divjadi, kadar je to strokovno smiselno, zakonito izvedljivo in organizacijsko mogoče. V takšnih primerih lahko nudimo veterinarski pregled, diagnostiko, protibolečinsko terapijo, stabilizacijo, kirurško oskrbo, zdravljenje, strokovno namestitev in rehabilitacijo, kadar za to obstajajo realni pogoji.
Vendar mora biti že na začetku jasno, da pomoč lovni divjadi ni sistemsko financirana enako kot oskrba zavarovanih prostoživečih živali. Kadar takšen primer prevzamemo, zato praviloma prosimo za donacijo oziroma vsaj delno finančno kritje primera.
Prevozov za lovno divjad ne organiziramo. Če je po dogovoru s pristojno lovsko družino oziroma upravljavcem lovišča ter po predhodnem dogovoru z nami presojeno, da je veterinarska pomoč pri nas smiselna in izvedljiva, mora biti že vnaprej jasno dogovorjeno, kdo bo žival varno in zakonito pripeljal do nas.
Stroški takšne pomoči lahko vključujejo veterinarski pregled, diagnostiko, zdravila, anestezijo, operativni poseg, posebno prehrano, namestitev, vsakodnevno oskrbo in večtedensko rehabilitacijo. Pri zahtevnih primerih lahko ti stroški dosežejo več sto ali tudi več tisoč evrov.
Prek Zavoda Zlato Oko smo v preteklosti že uspešno zbirali sredstva za posamezne primere lovne divjadi, kadar je bila pomoč strokovno utemeljena in izvedljiva. V zadnjem obdobju pa smo v oskrbo prejeli več takšnih živali, primerov, pri katerih so bili v postopek vključeni lovci. To potrjuje, da potreba po takšni pomoči obstaja, hkrati pa kaže tudi na resno sistemsko vrzel.
Zato moramo biti jasni: pomagati želimo, vendar primerov lovne divjadi ne moremo dolgoročno prevzemati brez jasnega dogovora, odgovornega sodelovanja in realnega finančnega kritja.
Pravilna pomoč pomeni, da zberemo dobre informacije, obvestimo pristojne, vključimo prave službe in že na začetku jasno določimo, kdo lahko pomaga, na kakšni podlagi in s kakšnimi sredstvi.
Največ lahko naredite s tremi stvarmi: fotografijo ali videom, točno lokacijo in pravočasnim klicem pristojnim.
RESNO VPRAŠANJE JAVNOSTI
Mi smo veterina za male, divje in eksotične živali ter ekipa, ki vodi zatočišče za zavarovane prostoživeče živali. Naše osnovno poslanstvo ostaja jasno: strokovna pomoč, oskrba in rehabilitacija zavarovanih prostoživečih živali, ki po zakonu potrebujejo zatočišče.
Toda praksa nam vsak dan kaže, da se stiska ne konča pri zavarovanih vrstah.
Kličejo nas tudi zaradi vran, srak, lisic, kun, srnjadi, poškodovanih živali po prometnih nesrečah in mladičev, ki so jih ljudje našli v naravi. Velikokrat gre za živali, ki pomoč res potrebujejo. Velikokrat gre za primere, kjer je veterinarska pomoč mogoča. Toda brez jasnega sistema, dovoljenj, prostora, prevozov, financiranja in odgovornosti takšne pomoči ni mogoče izvajati dolgoročno.
Zato javnosti postavljamo resno vprašanje:
Ali kot družba želimo, da se v Sloveniji vzpostavi urejen sklad za pomoč lovni divjadi in drugim prostoživečim živalim, ki danes pogosto padejo med sisteme?
Sklad, ustanovljen zakonito, z dovoljenji in sodelovanjem pristojnih, bi lahko omogočil nekaj, česar danes nimamo dovolj: namensko zbiranje sredstev za gradnjo primernih ograd, razvoj infrastrukture, veterinarsko oskrbo, rehabilitacijo, varne prevoze, biovarnostne postopke in strokovno obravnavo primerov, kjer je pomoč smiselna in izvedljiva.
Prek Zavoda Zlato Oko smo v posameznih primerih že dokazali, da javnost zna stopiti skupaj. Da ljudje želijo pomagati. Da je mogoče zbrati sredstva za žival, ki bi sicer ostala brez možnosti.
A vprašanje je širše.
Ali ste pripravljeni takšno delo podpreti tudi takrat, ko ne gre za “lepe” ali priljubljene vrste?
Tudi ko gre za vrano. Srako. Kuno. Lisico. Srno. Divjo žival, ki pravno morda ne sodi v isti sistem, a v trenutku poškodbe vseeno čuti bolečino, strah in nemoč.
Mi imamo resno željo pomagati. Imamo znanje, izkušnje in voljo. Toda za dejanski premik potrebujemo jasen sistem, podporo pristojnih in podporo javnosti.
Do takrat pa moramo biti pošteni: vsakega primera lovne divjadi ne moremo prevzeti brez dogovora, prostora, dovoljenj in finančnega kritja.
Če kot družba želimo več kot občasno gašenje posameznih primerov, potem moramo to področje urediti odgovorno, strokovno in dolgoročno.
Vprašanje torej ni več samo, ali mi želimo pomagati.
Vprašanje je, ali je Slovenija pripravljena skupaj z nami ustvariti sistem, ki bo takšno pomoč sploh omogočil.
