Pasemski kunci

01/01/2026

04/07/2025

PASMA LETA 2025

Po podatkih Nemške zveze gojiteljev pasemskih kuncev (ZDRK) je bila za pasmo leta 2025 z javnim glasovanjem izbrana pasma obarvani pritlikavec v modri barvi, ki je prejela 17,3% vseh glasov. Na drugo mesto se je uvrstila pasma separator z 14,9%.

Obarvani pritilkavci spadajo med tako imenovane pritlikave pasme. Že leta 1956 je bila ta pasma vključena v nemški vzornik, ki trenutno priznava preko 400 pasem oz. barv, ki se lahko vzrejajo v Nemčiji. Danes obarvne pritlikavce vzrejajo v več kot 50 barvah.

Najmanjša teža teh živali je 1 kilogram, najvišja dovoljena pa 1,5 kg. Idealna teža je med 1,1 in 1,35 kg.

Izstopajoči pasemski značilnosti obarvnih pritlikavcev sta kratka uhlja (idealna velikost 5 do 6 centimetrov) in izrazita glava sorazmerna z velikostjo živali. Oblika telesa je čokata, zbita, valjasta, enako široka in dobro zaobljena.

Dlaka je kratka in gosta. Ima fino strukturo, zaradi česar je kožuh na otip nekoliko mehkejši kot kožuh ostalih normalnodlakih pasem ter ima izredno fino, enakomerno dlako.

Kritna barva je srednje do temno modra. Imeti mora dober sijaj. Barva mora biti enako intenzivna po celem telesu, le barva trebuha je na splošno nekoliko bolj zbledela in ima manj sijaja.

Temeljna barva je nekoliko svetlejša od kritne barve in poteka do korenov dlak brez posvetlitev.

Pri obarvnih pritlikavcih je modra barva zelo pogosta, saj to barvno različico trenutno v Nemčiji goji skoraj 100 gojiteljev, ki letno vzredijo okoli 1200 mladih živali.

Vir: www.zdrk.de
Fotografije: www

04/07/2025

RAZNOLIKA PALETA LISCEV

Orjaški lisec (teža več kot 6 kg)

Pasma je bila uradno priznana leta 1908 in je nastala v več srednjeevropskih deželah, kjer so lisaste kunce križali s sivimi orjaki. Toda glavna posebnost pasme ni le velikost, ampak predvsem zanimiva barvna slika, ki jo na beli osnovni barvi tvorijo barvne lise. Te sestavljajo lise glave (metulj oz. lisa smrčka, očala, lisi ličnic in obarvana uhlja) in lise trupa (jeguljasta proga in stranske lise). Ta barvna risba je potrebovala mnogo let in predvsem intenzivnega dela rejcev, ki so z načrtnimi parjenji prišli do živali, najbolj podobnih idealnim predpisom pasemskega vzornika. Toda še danes zelo redko najdemo res pravilno obarvane živali, oz. živali brez napak. Tako so orjaški lisci tudi ena izmed najbolj zahtevnih pasem za ocenjevanje, ki se je »bojijo« celo najbolj izkušeni sodniki.

Orjaški lisci potrebujejo predvsem prostorne kletke, ki morajo biti dovolj široke, globoke in visoke (približno 100x80x80 cm). Ker je to »elegantna« kunčja pasma, potrebuje dovolj velik prostor za gibanje (velike kletke) in zato so primerni tudi izpusti, nekateri vrhunski gojitelji pa jih gojijo tudi v zunanjih prostornih izpustih.

Tribarvni lisec (3,75 -4,75 kg)

Tribarvni lisec (na nemškem govornem področju imenovan renski lisec) je nastal bolj kot ne po naključju. Josef Heintz iz nemškega kraja Grevenbroich je leta 1901 samca pasme japonec sparil s sivo-belo lisasto samico enega izmed sosedov. V gnezdu se je pojavila tudi samica z dvobarvnimi lisami, ki velja za predhodnico vseh današnjih tribarvnih liscev. Pasma je bila priznana že leta 1905 in se je zelo hitro širila, saj naj bi bilo leta 1910 že okoli 2000 tribarvnih liscev, ki pa so med 2. svetovno vojno skorajda izginili. V zadnjem času pa tudi v Nemčiji njihovo število žal nekoliko upada.
Vse dvobarvne lise naj bi imele mozaični vzorec. Katera barva naj bi v lisah prevladovala, pa je odvisno od trenutnih trendov ocenjevanja. Na splošno velja, da naj bi bili obe barvi približno v enakem razmerju, tako da dvobarvne lise niso ali preveč rumene ali pa celo skoraj črne.

Češki lisec (3 - 4 kg)

Pasma, ki jo Evropski vzornik 2024 priznava kot češkega lisca in kot srednjo pasmo, se na nemškem govornem področju imenuje mali lisec (teža 3–3,75 kg) in se uvršča med male pasme.
Pasma izhaja iz Češke in so jo v Nemčiji začeli gojiti leta 1972. Glavni namen te pasme je obarvanost kožuha orjaških liscev prenesti na manjšo obliko kuncev in tako tudi ljubiteljem z omejenimi prostorskimi zmožnostmi omogočiti rejo liscev kot ene od najbolj zahtevnih barvnih različic pasemskih kuncev. V praksi pa se je pokazalo, da je obarvanost lis pri pomanjšani različici liscev še bolj izrazita, barva lis pa veliko bolj intenzivna, zato je stroge zahteve po idealizaciji znamenj veliko lažje doseči.

Evropski in češki vzornik dovoljujeta naslednje barve: divjesivo-bela, železnosivo-bela, črno-bela, modro-bela, havana-bela, madagaskar-bela (tirinško-bela) in isabell-bela. V Nemčiji pa so uradno priznane samo črno-, modro- in havana-bela! Vse barve pa morajo biti čiste in popolnoma ustrezati predpisom za določeno barvo, tako da križanje različno obarvanih liscev ni priporočljivo.

Angleški lisec (2,5 - 3,25 kg)

Angleški lisec je ena izmed redkih pasem, ki je obdržala svojo izvorno obliko, saj velja za eno najstarejših lisastih pasem. Nastala je na koncu 19. stoletja v Angliji, kjer so jo prvič opisali leta 1849. Vse do danes se najboljši ljubiteljski gojitelji še vedno z veseljem ukvarjajo z njenim izpopolnjevanjem, tako da je relativno močno razširjena pasma.

Angleške lisce gojijmo v črno-beli, modro-beli, madagaskar-beli in tribarvni (črna-rumena-bela) različici.

Pritlikavi lisec 1,4 - 1,9 kg)

Na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja so se v Nemčiji aktivno lotili »opritlikovanja« liscev. To jim je uspelo na prelomu tisočletja, pasma pa je bila uradno priznana šele leta 2002.
Največji problem je v praksi predstavljajo združevanje dveh pasem z letalnim faktorjem (hermelin za pritlikavost in lisec za značilno obarvanost – tako imenovani »čaplini«), katerega nosilci niso zmožni preživetja. Pri vsaki od teh pasem namreč letalni faktor povzroča pogin 25 % potomcev, kar ob združitvi teoretično prizadene polovico skotenih živali. Zaradi preprečitve tega pojava so pasmi načrtno določili nekoliko višjo idealno težo in jo tako oddaljili od ekstremne pritlikavosti.
Prve »prave« pritlikave lisce, ki so se močno približali standardom, smo lahko občudovali na Evropski razstavi leta 2000 v Avstriji. Po uradnem priznanju leta 2002 pa so potrebovali kar 4 leta, da so dokončno dosegli zahteve standardov, tako je bila 2005 v Nemčiji prva samica ocenjena z oceno 97 točk. Med gojitelji, predvsem ljubiteljskimi, povzročajo veliko zanimanja, tako da so že vzgojili tudi madagskar-belo različico.

Povzeto iz knjige Pasemski kunci (avtor Tomaž Klinar), teže po Evropa standard 2024, fotografije kleintiernews.de

27/02/2024

TETOVIRANJE PASEMSKIH KUNCEV

Na mednarodnih razstavah kuncev v Sloveniji se lahko ocenjujejo tudi pasemski kunci iz drugih držav. Oznake so v posameznih državah različne, pomembno pa je, da se preverijo oznake oz. tetovacije v obeh uhljih. Posebnosti so pri živalih označenih v Veliki Britaniji, Severni Irski in Švici. V Veliki Britaniji in na Severnem Irskem imajo živali na zgornjem delu zadnje noge obroček s številko živali, V Švici pa imajo kunci v levem uhlju ušesno plombo na kateri je številka živali (na tretji fotografiji).

Tetoviranje kuncev je v različnih državah večinoma vezano na oznako društva (npr. v Nemčiji oznako zvezne dežele – B kot Bavarska ter številko društva – primer B233 ter leto (y, mesec kotitve (x) in zaporedno številko živali v tej pasmi (ABC) – primer oznaka 42123 pomeni da je bil kunec skoten aprila leta 2022 kot 123. žival te pasme v določenem društvu , torej društvu (B233).

Fotografija 2: Primer - kunec skoten marca (3), leta 2000 (0), kot druga žival v tej pasmi v društvu (2)

Fotografija 1: Tabela tetoviranja kuncev v različnih evropskih državah (x-mesec; y-leto; ABCD-zaporedna številka):

Vir: Vzornik plemen kraliku 2020

10/01/2024

Holandska barva tudi pri reksih

Na spletu smo lahko v zadnjem času zasledili objave gojiteljice reks kuncev iz Švedske, ki je predstavila njeno rejo reksov v t.i. holandski črno-beli barvi. Glede na fotografije je opaziti že zelo pravilno obarvane živali, kar je resnično lepo videti. Fotografija gnezda mladih kuncev pa dokazuje, da je pasma oz. barva še zelo v začetni fazi, saj so običajno gnezda holandcev v povprečju veliko pravilneje obarvana. Zanimivo bo opazovati razvoj te dokaj nove barve reks (kratkodlakih) kuncev, predvsem pa njeno širjenje po Evropi. Zadnji Evropski vzornik jo namreč že uradno priznava, ni pa še najbolj razširjena.
Tako se "holandska obarvanost" pasemskih kuncev širi naprej. Poleg holandcev v izvorni obliki, težkih med 2,5 in 3,25 kg, ki jih uvrščamo med male pasme, se gojijo še obarvani pritlikavci v holandski barvi (1 do 1,3 kg), ki pa so tudi še precej v začetni fazi. Opazovali smo jih lahko tudi že v naši soseščini, saj so bili razstavljeni na eni izmed minulih razstav Alpe-Adria v Celovcu.

Osnovna barva vseh holandcev je sicer bela. Lise in znamenja pa so dovoljena v naslednjih barvah: črna, modra, siva (vseh odtenkov), madagaskar, rumena, havana, japonska, sivkasta (org. nemško "feh") in činčila. Osnovan bela barva mora v kombinaciji z obarvanimi znamenji tvoriti pravilno risbo, ki pa je najbolje opisana v vzorniku.

Vir fotografij: Lisa's Rexar (facebook stran)

12/11/2023

Malo na obisku razstave kuncev v tujini Sud-Ost Schau v Avstriji. 1935 pasemskih kuncev. Enega prvaka pa imamo.

28/02/2023

KOSTANJE RJAVI LOTHRINGER

Ena najmanj pogostih malih pasem kuncev, ki pa je bila pred leti pripeljana tudi v Slovenijo, toda žal je v zadnjih letih ne zasledimo več.
Vzgojena je bila v Nemčiji, kjer pa ravno tako ni našla večjega kroga ljubiteljev ter velja za eno od najbolj redkih kunčjih pasem.
Kaj pa predpisuje vzornik za ocenjevanje?
Idealna teža odraslih živali je med 2 in 2,50 kg,
Telo je drobno, nežno, harmonično zaobljeno in rahlo iztegnjeno. Samci in samice na splošno izgledajo nežno, vitko in elegantno ter ne smejo imeti podbradka.
Kožuh je kratek, gost in dobre strukture. Tako po strukturi, kot tudi barvi, je podoben kot pri pasmi zajčar. Odlikuje ga enakomerna, dobro razvita, toda kljub temu nežna resnica. Tudi uhlja sta dobro odlakana ter dolga med 8 in 10 cm.
Glava je relativno majhna in kratka. Tesno se prilega k telesu. Čelni predel, ličnice in predel gobčka so pri obeh spolih koničaste oblike, čeprav pa je glava samic zaradi nekoliko manj izraženih ličnic nežnejša kot pri samcih. Oči so relativno velike in rahlo izstopajoče.
Kritna barva je kostanjevo rjava, z enakomerno razporejeno na vrhovih črno obarvano resnico ter izrazitim leskom. Enakomerno obsega tudi glavo, vključno z uhlji, hrbet, boke in noge. Potrebušje je ožgane do slamnato rumene barve. Robovi uhljev so črno obarvani, notranji del uhljev pa modrikast. Oči so temno rjave, kremplji temno roževinaste barve.
Vmesna barva je svetleče rumeno rdeča do rjavo rdeča. Ključna je za izrazitost kostanjevo rjave kritne barve. Temeljna barva je modra in mora segati vse do korenov dlak in mora biti čim bolj intenzivna. Na potrebušju mora biti temeljna barva obvezno zastopana samo na prsnem in mednožnem delu. Temeljna barva na spodnji strani repa je nepomembna za ocenjevanje.
Pasma ne velja za najbolj plodne, saj gnezda štejejo okoli 5 mladičev. Največji problem pa je nakup novih plemenjakov, saj jih praktično lahko kupimo samo na večjih nemških razstavah.

Fotografije www.

09/01/2023

OVNAČ

Zgodovina takoimenovanih “polovnačov” sega daleč nazaj, skoraj do časov udomačitve takratnega divjega kunca. Polovnači, kunci z enim povešenim uhljem, kar je posledica mutacije, so se kar nekaj časa pojavljali v posameznih takratnih rejah v Franciji in Angliji, kjer so bili prvič opisani leta 1810. Za vzgojitelja pravih ovnačev velja nemški rejec Wilhelm Hochstetter (po nekaterih podatkih celo njegov sokrajan Wörner) iz Tübingera, ki je leta 1869 iz Francije pripeljal takratne francoske ovnače (polovnače), jih križal z orjaki in začel propagirati gojitev v Nemčiji. Pasma, ki je bila na začetku označena z opisom: “ slaba plodnost, samice so slabe matere, občutljivi so na mraz in vlago, slabega prirasta, torej skrajno slaba in za rejo neprimerna pasma ...“, je z načrtno selekcijo in vzrejo postajala vse boljša in vse bolj razširjena, zanjo pa je značilno da so jo že na začetku gojili v vseh takrat poznanih različnih barvah. Leta 1933 je pasma že dobila sedanjo podobo in ime nemški ovnač.

Priznane so vse barve, razen srebrne. Teža odraslih živali mora biti najmanj 5,5 kg, uhlja pa morata biti dolga skupno najmaj 38 cm, idealna dolžina pa je od 41 do 43 cm. Pri vseh ovnačih jo merimo tako, da uhlja privzdignemo in ju postavimo v vodoravni položaj. Preko glave (krone) izmerimo dolžino obeh uhljev od enega do drugega vršička. Uhljev pri tem nikakor ne smemo vleči narazen! Celotno telo je na pogled izredno masivno, noge morajo biti kratke in močne, hrbtna linija pa čimbolj ravna in predvsem široka. Za vse ovnače je značilna široka in močna glava, ki s strani izgleda kot glava ovna, po čemer so tudi dobili ime. Uhlja za razliko od ostalih kunčjih pasem po 5. ali šele celo 8. tednu starosti prenehata stati pokonci in “padata” vzporedno z glavo ter sta v čisti viseči legi. Na vrhu glave sta tako vidni dve izboklini, ki ju imenujemo krona. Kunci imajo tudi močne ličnice, zato je glava gledano od spredaj močno široka in skoraj okrogle oblike. Vrat je komaj viden, celotno telo pa je izrazito valjasto in mesnato. Razmerje med širino in dolžino pri tej pasmi naj bi bilo 1:2, kunci pa naj bi bili tudi toliko visoki kot široki. Krzno je zelo gosto, z zelo močno podlanko in velikokrat nekoliko daljše kot pri nekaterih drugih pasmah.

Vse od prvih začetkov vzreje te pasme je na osnovi prvih kuncev z visečimi uhlji nastalo kar nekaj trenutno priznanih pasem. Pri nas so ga dolgo imenovali tudi francoski ovnač, toda po Evropskem vzorniku iz leta 1995 je dobil ime ovnač.

Trenutno je ovnač ena najbolj razširjenih velikih pasem, ki je tudi pri nas zelo dobro zastopana, čeprav prevladujejo kunci v sivi barvi. Gojitelji pogosto med seboj križajo kunce različnih barv in tako v enem gnezdu dobijo različno obarvane mladiče. Taka gojitev nikakor ni čistopasemska in potomcev iz tovrstnih legel matičarji v društvih sploh ne bi smeli tetovirati!

Samice so dobre matere in imajo načeloma številčna legla. Pasma je primerna tudi za rejce začetnike. Kunci te pasme so zelo mirnega temperamenta, potrebujejo pa nekoliko večje kletke, zelo priporočljivi pa so tudi napajalniki, da si kunci v posodah z vodo ne močijo vršičkov uhljev. Zaradi velike teže in mirnega temperamenta zelo pogosto na zadnjih nogah nastanejo žulji, zato je potreben globok in suh nastil.

Pogoste napake opažene med ocenjevanji: odvečen prsni kožuh, odvečen kožuh na stegnih ali zadku t.i. »hlače«, strm križ, slaba mesnatost hrbtnega dela – slabo izraženo mišičevje, slabo nošena uhlja – drža nazaj ali naprej, slabo mesnata oz. odlakana uhlja, slabo izražena krona, napake v barvi opisane pri posamezni barvni različici.

Vir: knjiga Pasemski kunci
Fotografije: www.

29/12/2022

Nove pasme kuncev v letu 2022

V “kunčerejskem centru Evrope” – Nemčiji je komisija za standarde pri Nemški zvezi gojiteljev pasemskih kuncev (ZDRK) v letu 2022 gojiteljem odobrila vzrejo naslednjih novih pasem kuncev:
mali reks – beli modrooki,
mali zajčar – črni,
obarvani pritlikavec – rumeni,
obarvani pritlikavec – s kraljevim plaščem (črno-rumeno-bel).

Vse te pasme v nastajanju (razen malega belega modrookega reksa, ki je v procesu nastanka pasme že od januarja 2022) je dovoljeno tetovirati z obvezno črko N, ki pomeni novo vzgojo, in na razstavah pasemskih kuncev ocenjevati zgolj opisno (sistem 8/7).
Tako je po uradnem priznanju novih pasem leta 2021 (obarvani pritlikavec s plaščem (rdeče-bel), pritlikavi satin slonovinast modrooki in tirinški reks) poleg navedenih pasem še vedno v procesu uradnega priznanja kar nekaj novih pasem oz. barv pasemskih kuncev. To so trenutno: mali dunajčan v beli barvi modroki, mali dunajčan vseh sivih barv (najbolj pogosta je temno siva in železno siva), pritlikavi ovnač reks bele barve modrooki, satin salander barve, pritlikavi satin salander barve, obarvani pritlikavec salander, pritlikavi satin ovnač siamske rumene barve, mali reks rumen, mali reks črnoožgan, mali reks s kraljevim plaščem (havana-rumen-bel), pritlikavi ovnač reks modri, pritlikavi ovnač reks bel modrooki, angleški pritlikavi lisec črno-bel in tribarvni (črno-rumeno-bel).

Je pa zanimivo, da je komisija za standarde pri ZDRK leta 2021 kljub zahtevam zavrnila postopek vzreje naslednjih predlaganih pasem oz. barvnih različic: pritlikavi ovnač satin salander barve, »otter« reks črne barve, pritlikavi reks otter barve in obarvanih pritlikavcev beloresaste sivkaste (»feh«) barve.

Paleta kunčjih pasem postaja tako vse bolj raznolika in pisana. Je pa vprašanje kaj to pomeni za prihodnost? Pojava novih barv, v zadnjem času salander, prej brezove, potem posledično vodi k temu, da entuziasti hočejo to barvo potem razširiti na čim več pasem. Podobno je bilo v preteklosti pri pasmi satin, danes tudi pri pritlikavih satinih, kjer je paleta barvnih različic vse večja. Je pa vsaj v Nemčiji tako, da je proces vzgoje načrtovan in odobren s strani komisije za standarde, kar pomeni da to ni samo načrtno križanje, temveč dolgotrajen proces, ki zahteva dosledno evidentiranje ter tako postopek priznanja nove pasme ali barvne različice običajno traja kar nekaj let. Pogosto pa pride celo do tega, da katera od pasem v nastajanju celo zamre, saj ne doživi zadostnega zanimanja med gojitelji. Meni je osebno nekako tragična zgodovina pasme jamora (dolgodlakega pritlikavega kunca v japonski barvi). Nastala je konec prejšnjega tisočletja, leta 1994, in na začetku požela veliko zanimanja med ljubiteljskimi gojitelji, predvsem kot različica hišnega ljubljenčka, vendar zaradi dokaj zahtevne vzreje in tudi potrebne dodatne nege kožuha nikoli ni postala močno razširjena, tako da jo še danes bolj poredko videvamo celo na večjih nemških razstavah.

V čem je sploh smisel nastajanja vedno novih pasem in barv? Nekateri bi morda dejali, da je v iskanju gojiteljskih uspehov morda lažje priti do cilja s pasmo, ki ni močno razširjena. Nekaterim je morda cilj ustvariti nekaj novega, mogoče do tedaj še ne videnega. Tretji mogoče v tem vidijo celo priložnost za dodatni zaslužek, saj nove pasme nekaterim entuziastom predstavljajo velik izziv in so zanje pripravljeni odšteti precej denarja. Kot pa smo videli na zadnjih razstavah v tujini, pa cene pasemskih kuncev dosegajo nepredstavljive vsote in so v stalnem porastu.

27/12/2022

Leto bo kmalu naokoli. Čas je za povzetke in zaključke minulega dela, analize uspehov ter tudi morebitnih razočaranj. Ponovno smo lahko uživali na razstavah naših ljubljenčkov ter se družili s somišljeniki, ljudmi s katerimi nas povezuje isti hobi. Namen pasemske kunčereje je tudi v tem, da dosežke vsakega rejskega leta predstavimo širši javnosti. Tudi letos nam je to deloma uspelo, potrebno pa bo narediti še mnogo več in to je gotovo tudi eden od izzivov za prihodnost.

17/12/2022

V petek, 16. decembra, je na razstavi malih živali v Odrancih praktični izpit za sodnika ocenjevalca pasemskih kuncev uspešno opravil Matej Tušek. Čestitke in uspešno delo v prihodnosti.
V Sloveniji imamo tako trenutno aktivnih 12 sodnikov za kunce.